Poslušanje

Je najbolj razširjena komunikacijska dejavnost in hkrati tudi prva, ki se pojavi pri otroku. Poznamo več vrst poslušanja: Razločujoče, priložnostno, doživljajsko, terapevtsko poslušanje in poslušanje z razumevanjem (Pečjak, 2009).

Na začetku opismenjevanja bi morali največ pozornosti nameniti razločujočemu poslušanju. Ta namreč predstavlja temelj vsem drugim vrstam poslušanja in odločilno vpliva na učenje jezika (Pečjak, 2009). Različne vaje za razločevalno poslušanje najdete tukaj.

V šoli in v življenju pa najpogosteje uporabljamo poslušanje z razumevanjem. Preden začnemo z učenci uriti posamezne spretnosti poslušanja, moramo učence navaditi na poslušanje. Učitelj mora pripraviti dejavnosti za pred, med in po (1. in 2.) poslušanju. Razvijati ga moramo postopno in sistematično. Najprej učenci poslušajo besede, nato krajše povedi, še kasneje krajša besedila oz. več povedi in na koncu še poslušanje daljšega besedila (Plut Pregelj, 2012). Med najpogostejše  oblike razumevanja govornih vsebin, ki jih učenec sprejme s poslušanjem, uvrščamo: sledenje navodilom, ugotavljanje zaporedja v slišanem/govornem sporočilu, ugotavljanja vodilne misli v slišanem/govornem sporočilu, zapomnitev podatkov iz slišanega/govornega sporočila, globlje razumevanje slišanega/govornega sporočila (Pečjak, 2009). Vaje za posamezne oblike poslušanja najdete tukaj.

CC 0, Pixabay: https://pixabay.com/photos/whisper-kids-indonesian-funny-boy-2792979/

Share on FacebookEmail this to someoneTweet about this on TwitterPin on Pinterest
Dostopnost