Kaj je opismenjevanje

Opismenjevanje je nepretrgan proces, ki se začne že pred otrokovim vstopom v šolo in se končna s funkcionalno pismenostjo človeka. Gre za “usvajanje spretnosti in sposobnosti branja in pisanja ter razvijanja sporočanjskih sposobnosti” – razvijanje komunikacijskih sposobnosti (Pečjak, 2009: 9). V delu Ali slišiš – ali vidiš? S. Pečjak (1999: 7) opismenjevanje opredeljuje kot “učenje branja in pisanja, pri katerem učenec spoznava črke in njim pripadajoče glasove ter jih povezuje v besede”.

Beseda opismenjevati je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljena kot učiti brati in pisati oz. delati, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja in sprejemanja besedil.

Cilj opismenjevanja je funkcionalna pismenost, ki jo dosežemo z razvojem štirih temeljnih komunikacijskih sposobnosti, in sicer: poslušanja, govorjenja, branja in pisanja. Različni avtorji raziskave o bralni pismenosti v okviru Mednarodnega združenja za evalvacijo vzgojno-izobraževalnih dosežkov IEA so funkcionalno pismenost opredelili kot “Sposobnost razumevanja in tvorjenja pisnih jezikovnih oblik, ki jih zahteva družba in/ali so pomembni za posameznika.” (Pečjak, 2009: 11).

Z opismenjevanjem razvijemo pismenost učencev, naš cilj pa je, da učenci pridejo do stopnje funkcionalne pismenosti. To lahko dosežemo s celostnim poukom, pri katerem moramo upoštevati določena načela (Pečjak, 2009):

  • Aktivnosti otrok morajo biti povezane z vsakdanjim, resničnim življenjem otroka.
  • Opismenjevanje mora biti obravnavano celostno glede na druge jezikovne dejavnosti: poslušanje, govorjenje, pisanje in branje.

Opismenjevanje mora biti postopno, individualno in sistematično (Rot Vrhovec, 2017).

CC 0, Pixabay: https://pixabay.com/illustrations/letter-learn-read-education-1219547/

Postopki opismenjevanja (Rot Vrhovec, 2017):

  • monografski (obravnava črke za črko, postopnost za lepo pisavo, poglobljeno uzaveščanje povezave glas – črka)
  • kompleksni (obravnava vseh črk hkrati – s stavnico)
  • skupinski (obravnava črk po skupinah, npr. t, l, k)

Pri obravnavanju abeced upoštevamo njihovo pogostost v besedah in zahtevnost potez. Najprej obravnavamo velike tiskane, nato male tiskane, sledijo še velike in male pisane hkrati ali pa najprej male pisane in nato velike pisane (Rot Vrhovec, 2017).

Glede na to, kako učence naučiti abecedo, uporabljamo lahko različne učne metode:

  • sintetične (črkovalna in glaskovalna, metoda naravnih glasov, interakcijska, fonomimična);
  • analitične (izpeljava iz besedila/slike/povedi/besede, iskanje nove črke);
  • globalna (branje nerazčlenjenih celot, npr. besed, povedi, kratkih besedil).

V slovenskem jeziku je najbolje uporabiti analitično-sintetično metodo, ker ima skoraj vsak glas tudi svojo črko (Rot Vrhovec, 2017).

Dostopnost